1 Samuel 20

20. Poglavje

1David pa pobegne iz Najota v Rami ter pride in govori z Jonatanom: Kaj sem storil? Kaj je krivica moja in kaj je greh moj vpričo očeta tvojega, da mi streže po življenju? 2On pa mu reče: Bog ne daj! ne umrješ. Glej, oče moj ne stori ničesar, ne velikega, ne malega, da ne bi prej meni razodel. Zakaj bi mar to tajil pred mano oče moj? Tega ni. 3In David še priseže in reče: Oče tvoj dobro ve, da sem našel milost v tvojih očeh, zato misli: Jonatan ne sme tega vedeti, ker bi ga bolelo! Pa zares, kakor Gospod živi in kakor živi duša tvoja, samo stopinja je med menoj in med smrtjo. 4Jonatan pa reče Davidu: Storiti hočem zate, karkoli želi srce tvoje! 5In David reče Jonatanu: Glej, jutri bo mlaj, ko bi moral sedeti pri mizi s kraljem. Toda pústi me, da se na polju skrijem do večera tretjega dne. 6Ako me oče tvoj pogreši in vpraša, reci: David me je silno prosil, da sme pohiteti v Betlehem, mesto svoje, ker ondi je letna daritev za vso rodovino. 7Ako poreče: Dobro! pomeni to mir za hlapca tvojega, – ako pa se razjezi, vedi, da je hudo sklenil pri sebi. 8Zato izkaži milost hlapcu svojemu, ker si me uvedel v zavezo Gospodovo s seboj. Ako pa je kaka krivica na meni, ubij me sam, ker zakaj bi me vodil k očetu svojemu? 9In Jonatan reče: Nič tega se ti ne bo zgodilo! Kajti ako bi jaz res zaznal, da je sklenil oče moj hudo spraviti nadte, bi li tebi ne sporočil? 10Nato reče David Jonatanu: Kdo mi pove, ako ti oče tvoj kaj trdega odgovori? 11Jonatan veli Davidu: Pojdi, idiva ven na polje! In šla sta skupaj na polje. 12In Jonatan reče Davidu: Gospod, Bog Izraelov, bodi priča: ko bom zvedel jutri ob tem času ali tretjega dne, da je moj oče dobre volje proti Davidu, ako ne pošljem k tebi in ti tega ne razkrijem! 13Gospod stóri to ali ono Jonatanu, ako ti ne razodenem, če bi bila volja očeta mojega storiti ti hudo; in pošljem te stran, da v miru odideš, in Gospod bodi s teboj, kakor je bil z očetom mojim. 14Ti pa boš ne samo meni, dokler živim, izkazoval milost Gospodovo, da me ne usmrtiš, 15ampak tudi hiši moji ne prikrati milosti svoje vekomaj, tudi ne, ko iztrebi Gospod sovražnike Davidove, vsakega s površja zemlje. 16Tako je Jonatan storil zavezo s hišo Davidovo, rekoč: Gospod naj kaznuje sovražnike Davidove! 17In Jonatan je velel Davidu še enkrat priseči pri ljubezni, ki jo je imel do njega; zakaj ljubil ga je kakor svojo dušo. 18Nato reče Jonatan Davidu: Jutri bo mlaj, in pogrešali te bodo, ker sedež tvoj ostane prazen. 19In tretji dan stopi hitro sem doli in pridi na mesto, kjer si se bil skril ob onem delavniku, in sedi blizu kamena Azela. 20Jaz pa izstrelim tri pšice mimo njega, kakor da bi se vadil v tarčo streljati. 21Pa pazi, pošljem dečka, veleč: Pojdi, išči pšice! Ako porečem dečku: Glej, pšice leže na tej strani za tabo, prinesi jih! – pridi, zakaj to pomeni mir tebi in nobene nevarnosti, kakor res Gospod živi. 22Ako pa porečem dečku takole: Glej, pšice so pred teboj dalje! pojdi, zakaj Gospod te pošilja proč. 23Za stvar pa, ki sva o njej govorila ti in jaz, glej, Gospod je priča med teboj in med menoj vekomaj! 24David se je torej skril na polju. In ko pride mlaj, sede kralj za mizo k jedi. 25In kralj je sedel na mestu svojem ob steni kakor navadno; in Jonatan vstane, da sede Abner zraven Savla; a Davidov sedež je bil prazen. 26Toda Savel ni rekel ničesar ta dan, zakaj mislil je: Njemu se je kaj primerilo, morda ni čist; gotovo ni čist. 27A drugi dan po mlaju, ko je bil Davidov sedež zopet prazen, reče Savel sinu svojemu Jonatanu: Zakaj ni prišel Jesejev sin k jedi, ne včeraj, ne danes? 28In Jonatan odgovori Savlu: David me je silno prosil, da bi smel iti v Betlehem; 29dejal je: Dovoli mi, prosim, zakaj rodovina naša opravlja daritev v mestu, in brat moj sam me je povabil; če sem torej našel milost v tvojih očeh, naj grem, prosim, da vidim brate svoje. Zato ni prišel k mizi kraljevi. 30Tedaj se razvname srd Savlov zoper Jonatana in mu reče: Uporne popačenke sin! ali ne vem, da si izvolil sina Jesejevega na sramoto sebi in tudi materi svoji? 31Zakaj dokler bo živel sin Jesejev na zemlji, ne bodeš utrjen, tudi tvoje kraljestvo ne. Zatorej pošlji ponj in ga pripelji k meni, zakaj mora umreti. 32Jonatan odgovori svojemu očetu Savlu in mu reče: Zakaj bi moral umreti? kaj je storil? 33A Savel mahne s sulico po njem, da bi ga prebodel. Tedaj spozna Jonatan, da je trdno sklenil oče njegov Davida umoriti. 34In vstane Jonatan izza mize v goreči jezi, in ne okusi jedi tisti drugi dan meseca, zakaj žalilo se mu je Davida, ker ga je oče njegov tako onečastil. 35Zjutraj pa odide Jonatan na polje na kraj, določen Davidu, in majhen deček ž njim. 36In veli dečku: Teci in išči mi pšice, ki jih izstrelim! In ko deček teče, izstreli pšico, da je letela mimo njega. 37In ko dospe deček na mesto, kamor je padla pšica, kliče Jonatan za dečkom in reče: Ni li pšica dalje pred teboj? 38Še kliče Jonatan za dečkom: Hitro teci, ne stoj! In Jonatanov deček zbere pšice in se vrne h gospodu svojemu. 39A deček ni vedel ničesar, samo Jonatan in David sta vedela, kaj to pomeni. 40Nato izroči Jonatan hlapcu svojemu orožje in mu veli: Pojdi, nesi je v mesto. 41Ko pa deček odide, vstane David iz svojega skrivališča ob južni strani in pade z obrazom na tla ter se trikrat pokloni; potem poljubita drug drugega in skupaj jočeta, a David najbolj. 42In Jonatan reče Davidu: Pojdi v miru! Kar sva obadva prisegla v imenu Gospodovem, rekoč: Gospod bodi med menoj in teboj in med semenom mojim in semenom tvojim, to veljaj vekomaj! In David vstane ter odide; Jonatan pa se vrne v mesto.